Vzemi me, vse kar je
moje telo, moje vse
Na moje najboljše jutro, me je zjutraj
čez okno zbudila bolezen in zdaj nepremično ležim
v odpadkih prejšnjega večera
So dnevi, preležani pr teb
jutra, ki jih otvorijo tvoje oči
nikol niso bla lažja za umret, enkrat, sred mgle
Spet en deževen dan, ki ga pozabiš
zlepa, zgrda, si ga pokvariš
bo odmeval v lužah spominov
na pesem obešenih besed
Že spet deževen dan, s tabo ob meni
ni tako moker, ni tako siv, ni tako mrzel, kot bi lahko bil in
čeprav bi cel dan preležala - noben od naju ne bi biu gnil
Ker sovražim dž, ampak s tabo ob seb
bi stal v njegovem nalivu, za vedno bolj slep
Ko voda me strezne, slepote me reši
spet bom zaljubu se v tvoje oči -
Tonem v njih, ubij me v njih
sram me je, ko kradeš mi dih
Padam v njih, nemorem od njih
strah me je, ker kradeš mi dih
Vzemi me, vse kar je
moje telo, moje vse
Imaš me že odkar si tle
pogled v oči je bil vse
Comments (0)